Naša kronika

Plešivec je omenjen že v rimski dobi, saj naj bi skozi potekala ena izmed cest, ki je vodila iz Velenja proti Slovenj Gradcu.

V obdobju fevdalizma so kmetje v teh krajih težko živeli. Pestile so jih visoke dajatve, cerkveni in fevdalni gospodi, poleg obdelovanja lastnih kmetij, pa so morali kmetje hoditi še na tlako. O grdem ravnanju s kmeti na tem območju, pripoveduje tudi ljudska pripovedka o nastanku imena zaselka v Plešivcu, Pusta Gora.

»Na gradu Fortenek so živeli zelo kruti graščaki, kateri so svoje podložnike trpinčili z visokimi dajatvami ter težko tlako. Kmetje so na tlaki obdelovati polja graščakov s svojo živino, ki pa je velikokrat tako trpela, da je na tlaki poginila. Tako so kmetje sčasoma ostali brez svoje živini in niso mogli obdelovati več svojih polj. Kmetije so se sčasoma zarastle in postale puste in zapuščene. Od tod ime Pusta Gora. V tem kraju naj bi ostal le še en kmet z družino, katerega so poimenovali Samec. Kmet Samec naj bi bil baje edini, ki se v Pusti Gori ni bal graščakov iz Forteneka, zato je v spomin na te dogodke ostalo še danes domače ime te kmetije.« So pa gospodje iz gradu Fortenek podarili kmetijo v namen za izgradnjo cerkve sv. Miklavža v Plešivcu. 

Z izvajanjem šolstva se je v Plešivcu pričelo leta 1878 na kmetiji Repl,v letu 1896 pa je bila pozidana šolska stavba in adaptirana leta 1965. Šolo je otvoril pesnik Anton Aškerc, s šolo Plešivec pa je povezano še eno ime, Ana Lušin oz. Nuša Bregant, ljubezen Ivana Cankarja.

Plešivec pa je najbolj zaznamovala druga svetovna vojna. Preko Plešivca in Graške Gore so vodile partizanske poti, eden izmed velikih dogodkov pa je predstavljal prihod XIV. divizije. 

Po letu 1954 se je v Plešivcu pričelo z hitrejšim razvojem. V tem letu so dobili vsi krajani električno energijo, kar je bilo takrat za kraj kot je Plešivec, ki je zelo raztegnjena KS, velika pridobitev. V letu 1965 je bila končno speljana tudi cesta do vasi Plešivec. Do takrat je bila vas povezana z dolino s slabo kolovozno pot, katera je bila neprimerna tudi za volovske vprege. Z izgradnjo ceste pa se je pričel hitrejši razvoj kraja. Zgrajen je bil vaški vodovod, adaptirana šola, urejati pa so se pričeli tudi drugi cestni odseki (Sopota, Velunja).

Cerkev SV. Miklavža

Tako kot večina slovenskih vasi, ima tudi Plešivec svojo cerkev, ki je sicer bolj majhna, najdemo pa jo v samem središču kraja, blizu stare šole in gostilne.

Prvič je bila cerkev omenjena leta 1328 na dan dobrega sv. Dionizija – 9. oktobra, ko je gospod Ulrik z bližnjega gradu Fortenek podaril dve kmetiji iz Plešivca: eno božji hiši svetega Jurija (župnija Škale) in drugo v dobro sv. Miklavža.
(Vir: Poles Rok, 1998, Sakralna dediščina Šaleške doline. Velenje: Založništvo Pozoj).

Nekateri krajani še dan danes pomnijo pripoved o tem, zakaj so cerkev poimenovali po sv. Miklavžu:

»Pravijo, da je v tistih časih gozd rasel vse do cerkve, in nekega dne je neki kmet z volovsko vprego peljal mimo in nenadoma se je začelo proti njemu nagibati visoko, stoletno drevo. Kmet je v strahu vzkliknil: »O, sveti Miklavž! Pomagaj mi!« in drevo je padlo med volovsko vprego, ne da bi poškodovalo vole ali kmeta. Ljudje so rekli: »To je čudež!« in so cerkev poimenovali po sv. Miklavžu« (slika volovske vprege je še danes, kljub večkratnem restavriranju in renoviranju, naslikana na hrbtni strani kapele ob pokopališču).
(Vir: Pustatičnik Martin, Graška Gora,Univerza za III. življenjsko obdobje Velenje)

Stavba je prvotno obsegala ladjo, ki stoji še danes, in manjši oltarni prostor. Zapiski iz let 1631 in 1641 opisujejo v cerkvi 3 oltarje – velikega posvečenega sv. Nikolaju, na desni strani oltar sv. Katarine, levo pa še en neposvečen oltar, ki so ga večkrat ukazali odstraniti. Osrednji oltarni prostor, so v 17. stoletju nadomestili s triosminskim prezbiterijem, ki je enako širok in visok kot ladja. V začetku 18. stoletja so cerkvi prizidali obe stranski kapeli – levo, kvadratne oblike, z oltarjem Matere Božje in desno, polkrožne oblike, z oltarjem sv. Petra, ter zakristijo, tako, da je dobila obliko, ki jo ima še danes – tlorisno podobo križa.
(Vir: Poles Rok, 1998, Sakralna dediščina Šaleške doline, Velenje: Založništvo Pozoj). 

Stranski oltar matere Božje glavni oltar sv. Miklavž stranski oltar sv. Petra 

V zvoniku so pred prvo svetovno vojno viseli trije zvoni – mali zvon, iz leta 1609, ki ga je blagoslovil škof Tomaž Hren, in je bil prenesen iz cerkve na Uršlji gori, srednji, iz leta 1793 in veliki, iz leta 1846. Rekvizicijo zvonov je preživel samo najstarejši, mlajša je zaplenila vojaška uprava. Hoteli so odpeljati tudi najmanjši zvon, a so ga vaščani na skrivaj vzeli iz zvonika in ga skrili. Zakopali so ga sredi ceste, na vrh pa zažgali močan kres, da so zabrisali sledi sveže prekopane zemlje.
(Vir: Poles Rok, 1998, Sakralna dediščina Šaleške doline, Velenje: Založništvo Pozoj).

Plešivški zvon 

V času jožefinskih refom so v Plešivcu uredili samostojno župnijo. Takrat so v steno ob oltarju sv. Petra vdelali krstni kamen. Leta 1797 je bila lokalna kaplanija ukinjena, okoliš pa zopet priključen k matični župniji v Škalah. 

Cerkev sv. Miklavža je bila po ukinitvi škalske fare priključena župniji Sv. Martina v Velenju, kar ostaja še danes.
V Plešivcu je sveta maša vsako prvo nedeljo v mesecu ob 9. uri in ob pomembnejših krščanskih praznikih.

Po poteh XIV. divizije

»Lepo je veš mama, živeti,
toda za kar sem umrl,
bi hotel še enkrat umreti!«
Karel Destovnik Kajuh

Čez Graško goro so vodile partizanske poti, ki so povezovale partizansko gibanje v Mislinjski in Šaleški dolini. V začetku oktobra 1941 so se na Grmadi nad vasjo Plešivec združile Pohorska, Savinjska in Revirska četa v Štajerski bataljon.
V dnevih bivanja na Grmadi so partizane oskrbovali okoliški kmeti, ki so se jim Nemci kasneje maščevali tako, da so starše teh družin postrelili, otroke pa odpeljali v taborišče.

SPOMENIK NA GRMADI

Enega izmed velikih vojnih dogodkov, ki niso prizanašali niti borcem niti krajanom Graške Gore in okoliških vasi: Plešivec, Cirkovce, Završe, Šmiklavž…, je vsekakor predstavljal prihod XIV. divizije. Prezebli in utrujeni borci so po številnih bitkah z Nemci našli zatočišče po listnjakih in hlevih v Škalskih Cirkovcah in na Plešivcu. Vsi so čutili, da so prišli med ljudi, ki jih sprejemajo drugače kot dotlej. Na srečo so Plešivčani izčrpano divizijo tako podprli, da so se jim njene bojne moči vidno vračale. 

Nekega dne so borci XIV. divizije bili strašen boj z Nemci tudi na Fergunovem vrhu na Graški Gori. Ker se divizija ni uspela prebiti skozi Velunjo, se je zopet umaknila v Plešivec ter si za kratek čas odpočila v toplih hlevih in hišah, nato pa še pred svitom nadaljevala krvavo pot proti Ravnam nad Šoštanjem.

SPOMINSKA SOBA NA GRAŠKI GORI S TOPOM XIV. DIVIZIJE

Mesec dni kasneje, 22. in 23. marca 1944, so se na Graški Gori zopet zbrale enote XIV. divizije. Od takrat dalje so se partizani vse do konca vojne zadrževali na tem področju. Z domačini so si velikokrat delili zadnji košček kruha.

SPOMENIK NOŠENJA RANJENCEV NA GRAŠKI GORI
"Bosa pojdiva, dekle, obsorej,
bosa pojdiva med bele cvetove,
v krilo nalomiva češnjevih vej,
da jih poneseš na talcev grobove."
Karel Destovnik Kajuh

Zgodbe o času vojnih grozot in še veliko več o Plešivški zgodovini boste našli v knjigi »Učilna zidana po Graško Goro«, delo Martina Pustatičnika, iz katere je vzeta tudi spremna beseda, pripisana k plešivškim vojnim spomenikom. 

SPOMENIŠKO UREJENO GROBIŠČE PADLIM BOJEVNIKOM NOV IN ŽRTVAM FAŠISTIČNEGA NASILJA NA PLEŠIVŠKEM POKOPALIŠČU

Ana Lušin oz. Nuša Bregant

Ana Lušin se je rodila 30. maja 1981 uradniku deželne vlade v Ljubljani. Sprva je hodila v nunsko meščansko šolo, leta 1893 pa je končala z izobraževanjem na učiteljišču in se poročila s Hinkom Bregantom, prav tako učiteljem. 

Ko ji je bilo ranih 17 let, se je vanjo zaljubil znani slovenski pesnik, Ivan Cankar. Kako močna je bila njegova ljubezen dokazujejo številne pesmi, posvečene njej (med drugim jih najdemo v pesniški zbirki Erotika). Govoril je celo, da ga je ona in njuna ljubezen »napravila« za pravega pesnika. Kot večina pesnikov v tem času, tudi on ni imel pred sabo ravno rožnate prihodnosti, zato ji je svetoval, naj se omoži, sam pa se je odpravil iskat boljše življenje na Dunaj.

Leta 1905 je Ana prišla poučevat na plešivško šolo. Na žalost jo je huda bolezen – jetika , pet let zatem pokončala.

Pokopana je na plešivškem pokopališču, kjer je na njenem belem kamnitem spomeniku vklesan Cankarjev verz: »Tiho zdaj v grobu spi, Tvoja in moja vesela mladost!«

 V spomin na Ano Lušin in Ivana Cankarja se kulturno društvo v vasi Plešivec imenuje KULTURNO DRUŠTVO IVANA CANKARJA.

Naš Ruda-Ruda Strmčnik

Rudolf Strmčnik se je rodil 1. maja 1944 v hribovskem naselju Sopota (zaselek v Plešivcu) na Skarlovnikovi domačiji.
Že kot majhen fantič je moral krepko poprijeti za delo, saj je bilo takratno življenje na kmetiji dobesedno »prislonjeni v strm breg«, vse prej kot lahko. Kot večina takratnih kmečkih otrok mu ni bilo tuje ročno oranje, sejanje, košnja, mlatenje in mašinanje žita, peka kruha, izdelovanje in pokrivanje streh s skodlami, koline in razna opravila z živalmi. Ker pa je trdo delo omogočalo bolj kot ne zgolj preživetje, se je, kot mlad fant, odpravil iskat delo in srečo v dolino. Najprej se je, kot dosti domačinov iz Plešivca, pri le 16.-ih letih zaposlil v kamnolomu v Škalah. Čez nekaj časa pa ga je delavska pot popeljala v jamo Premogovnika Velenje, kamor je vsak dan, vse do«zasluženega penzijona« vestno pešačil.

Njegovo skromno, garaško življenje, na srečo, ni moglo premagati njegovega pustolovskega in veselega duha, zato se je pridružil Kulturnemu društvu Šmiklavž in kot amaterski gledališki igralec začel uganjati norčije in nas učiti o zgodovini na različnih kulturnih prireditvah, zabavnih predstavah, sejmih in razstavah. 

Njegovo znanje je poleg drugega obsegalo tudi kuhanje oglja. Le-tega je kuhal skoraj vsako leto, kopo in pridobivanje oglja pa je z veseljem pokazal in »z žganci zabelil« tudi vsakemu obiskovalcu njegove domačije.
Čeprav se je njegova življenjska zgodba po poroki odvijala na Poplotnikovi kmetiji na Graški Gori, pa je Plešivcu, s svojim, neposredno povezanim, življenjem ter udejstvovanjem pustil globok pečat.

 Umrl je 28. 5. 2010, a krajanom Plešivca bo za vedno ostal v spominu njegov prijazen nasmeh in z globokim glasom izrečen »Bog daj«!

V spomin na običaje, ki so se godili kmečkemu prebivalstvu v teh krajih, si lahko na spodnji povezavi ogledate film Naš Ruda, ki je nastal pod taktirko studia Mozaik iz Šmartnega ob Paki.