Pesje skozi čas

Pesje v tridesetih letih našega stoletja

Na južnem robu Šaleske doline, nekje na sredi med Velenjem in Šostanjem, leži razloženo naselje Pesje. Naselbina se v zgodovinskih virih prvič omenja že v 13. stoletju, leta 1277 in 1279 kot Huntsdorf, nekateri pa domnevajo, da sega poselitev kraja že tja v 6. stoletje našega štetja ali pa še dlje.

Pri tem se opirajo na ime hriba Gradišče v bližini naselja, kjer je stal tudi grad Limbar (Lilienberg), ki se prvic omenja leta 1264. Grad so leta 1635 oplenili uporni kmetje, čeprav ljudsko izročilo govori, da so ga porušili Turki. V času upora so bili zelo aktivni tudi podložniki limbarskega gradu. Pravni dedič gradu je bil dvor oziroma graščina Limbar, ki so jo verjetno pozidali v 16. stoletju na položnem griču nad današnjim središčem naselia. Prva upodobitev graščine Limbar sega sicer v leto 1681, vendar o kaki naselbini pod njo še ne moremo govoriti. Tudi graščina je bila do danes tako predelana, da v ničemer ne spominja na nekdanjo graščino.

Pravi razvoj naselia Pesje se je začel pravzaprav šele konec prejšnjega in v začetku tega stoletja in je tesno povezan z razvojem velenjskega premogovnika. O tem nam pričajo tudi statistični podatki o številu prebivalcev in številu hiš v letih 1822 do 1937; leta 1822 je živelo v Pesju 94 prebivalcev v 17 hišah, leta 1880 119 prebivalcev v 21 hišah, leta 1890 183 prebivalcev v 23 hišah, leta 1900 286 prebivalcev v 31 hišah, leta 1910 338 prebivalcev v 31 hišah, leta 1937 pa že 589 prebivalcev v 58 hišah. Prvi podatki o kopanju premoga v blizini Pesja so že iz leta 1766, že leta 1844 pa so bile podeljene tudi prve jamske mere "Premogovniku Pesje", ki je takrat deloval v okviru Rudarske družbe v Zagorju ob Savi. Prva jamska mera je dobila naziv "Velenjski rov" in je ležala pod njivsko mejo kmeta Valentina Vrabič, druga pa je dobila ime "Marija Nebovzeta" in je ležala na travniku Andreja Hudovernika. Leta 1846 sta v "premogovniku" delala samo dva delavca in letno nakopala le okoli 19 ton lignita.

Večji razmah velenjskega premogovnika se je začel šele po letu 1875, ko je začel premogovnik pritegovati tudi delovno silo iz bližnje in daljne okolice. Premogovnik je bil od leta 1885 last Daniela von Lappa, ki je že leta 1892 dal graditi rudarsko kolonijo z bolnišnico za svoje delavce na Lilijskem griču v Pesju. Pesje je torej pričelo dobivati svojo značilno podobo, ki jo lahko delno zasledimo še danes, po letu1892. Lapp je zgradil štiri velike "hause" ter nekoliko manjšo stavbo, v kateri so bili prostori Bratovske skladnice in bolnišnica s 14 posteljami, v stanovanja pa so preuredili tudi graščino Lilienberg.

V bližini zračilnega jaška Glinšek so zgradili še stanovanja za nadzornike ter manjši konzum in gostilno. Zadnji, sedmi "haus" so gradili leta 1927, približno v tem času pa je potekala tudi že gradnja osmih enodružinskih delavskih hiš, ki so bile dokončane do leta 1932. Že leta 1936 je premogovnik v vsa stanovanja napeljal vodo (zbiralnik stoji še danes), še pred tem pa so v Pesju gradili tudi transformatorsko postajo in napeljali elektriko v vse hiše. Večina prebivalcev Pesja je torej v tem obdobju živela v "hausih" in bila močno povezana s premogovnikom. O tem nam priča tudi podatek, da je bilo leta 1931 v Pesju le 12 posestnikov in 46 kodarjev, od katerih je bila večina zaposlena v premogovniku. Poleg premogarjev in kmetov je bilo v Pesju v letih med obema vojnama tudi precej obrtnikov.

Največji med njmi ie bil vsekakor podjetnik Detiček, ki je imel v lasti veliko žago, trgovino in gostilno (leta 1940 je bilo pri njem zaposlenih okoli 20 ljudi). Na levem bregu Pake je bila še Pleterskova trgovina in gostilna (pozneje Melanškova), trgovina in gostilna pri Marnu, gostilna pri Dežmanu in trgovina v rudniškem konzumu. Od ostalih je bila tu še Koštomajeva "špenglerska " delavnica, kjer so imeli vedno zaposlena vsaj dva pomočnika, nekoliko manjši obrati so bile žage in mlini, ki sta jih imela Karl in Franc Glušic ter obrat, ki so ga ljudje imenovali Pečova žaga. V Pesju so delovale tudi Venekova krojaška delavnica, čevljarska delavnica Jožeta Jakoba in pekarna "Pri Jakobu" (lastniki so bili Dolar, Petek in Glušič). V Pesju je ves ta čas bil tudi vsaj en mesar (Lukman, Drobež, Šusteršič in Poznič), precej žensk pa se je ukvarjalo tudi s šiviljstvom.

Ker je velenjski premogovnik v vseh teh letih deloval na robu rentabilnosti, so premogarji delali le nekaj dni na teden in bili temu primerno tudi plačani. Plača, ki so jo prejemali ni zadostovala niti za osnovne potrebe, zato se je večina prebivalcev Pesja ukvarjala tudi z dopolnilnim delom. Mnogi so hodili delat k Detičku (zbijanje zabojev za pomaranče, zlaganje desk, umivanje steklenic za pivo . . ) in na okoliške kmetije, kjer so pomagali pri kmečkih opravilih.

Ker so večino prebivalcev Pesja tvorili premogarji, je razumljivo, da se je ravno tu izoblikovalo prvo središče delavskega gibanja v dolini. Že konec prejšnjega in v začetku tega stoletja sta med premogarji delovala socialdemokrata N. Marn in Ferdo Valenčak. Svoje zahteve za izboljšanje delovnih in življenjskih razmer so premogarji izražali s številnimi stavkami, ki jih je bilo v teh letih kar precej. Po 1. svetovni vojni so se med delavci začele širiti tudi komunistične ideje, ki jih je širil zlasti Lovro Berložnik.

Leta 1926 je bila v Pesju ustanovljena prva ilegalna partijska celica na vsem celjskem območju.

Večina članov prve partijske celice je bila doma iz Pesja in zaposlena na velenjskem premogovniku. Njena glavna naloga je bila skrbeti za kurirske zveze med Ljubljano in partijskim okrožjem Sever, katerega sekretar je bil Lovro Kuhar - Prežihov Voranc. Leta 1930 je celica organizirala tudi bivanje dela članov CK KPJ v Lokovici pri Kavretu. Tudi v tridesetih letih, ko se je težišče partijskega dela v Šaleski dolini selilo v Šostanj, je Pesje še vedno ostajalo "rdeče gnezdo", kot so ga v teh letih radi imenovali. O razpoloženju prebivalcev Pesja v teh letih nam pričajo tudi rezultati volitev v letih 1920, 1923, 1925 in 1927, ko je več kot polovica volilcev volila delavske stranke.

Velika večina prebivalcev Pesja je delovala tudi v razlicnih kulturnih in športnih društvih, ki so bila precei politično obarvana. Najpomembnejša je bila dejavnost delavsko prosvetnega drustva Svoboda, ki je bila v Pesju ustanovljena leta 1924. Sedeš Svobode je bil v gospodarskem poslopju Pleterskove gostilne. V okviru Svobode so delovali pevski zbor, dramska sekcija, telovadno društvo in knjižnica.

Zaradi močnega vpliva komunistov je bila Svoboda že leta 1928 prepovedana. Leta 1936 so v Pesju ustanovili delavsko prosvetno društvo Vzajemnost, katere vodilni člani so bili zopet komunisti oziroma njihovi simpatizerji. Predsednika Vzajemnosti sta bila Janko Ulrih in Jože Urisek. Janko Urlih, ki je bil duša političnega in kulturnega življenja v Pesju, je vodil tudi pevski kvartet Sraka, v katerem so peli poznejši prvoborci Jože Letonja, Edo Martinšek in Martin Sevčnikar. Janko Ulrih je leta 1940 utonil pri reševanju utopljenca in njegov pogreb se je razvil v pravo delavsko manifestacijo.

'V okviru Vzajemnosti sta delovali igralska skupina in knjižnica. Zelo aktivna je bila tudi ženska sekcija Vzajemnosti, ki je prirejala mnoge tečaje, med njimi tudi plesnega in esperantskega. V tridesetih letih je v Pesju delovalo tudi delavsko pevsko drustvo Zarja in fantovski oktet. Leta 1937 je Franc Korotančnik v Pesju ustanovil tudi nogometni klub, ki so ga leta 1941 razpustili Nemci. V istem času so v okviru Zarje organizirali tudi mnoga smučarska in odbojkarska tekmovanja. Zlasti mlajši prebivalci Pesja so se vključevali tudi v delovanje velenjskega Sokola, ki je poleg športne opravljal tudi pomembno kulturno in izobraževalno dejavnost. Omeniti moramo še rudniško godbo na pihala, v kateri je aktivno delovalo veliko premogarjev iz Pesja.

Iz vrst komunistov, skojevcev in aktivnih sodelavcev delavskih društev v Pesju je izšla tudi večina organizatorjev vstaje leta 1941. Med njimi moramo omeniti zlasti prvoborca Toneta Ulriha-Kristla (častnega krajana Pesja) in Franca Sokliča-Brka, prvega partizana, ki je padel na Pohorju. Sodelavcev in simpatizerjev NOB v prvem letu vojne in tudi kasneje je bilo v Pesju veliko, zato jih ne bi naštevali, saj bi naredili veliko krivico vsem tistim, ki jih ne bi omenili. Veliko prebivalcev Pesja so Nemci tudi aretirali ter odpeljali v koncentracijska taborisca in zapore, mnoge med njimi pa tudi ustrelili kot talce.

Že 23. septembra 1941 je bil kot prvi prebivalec Pesja v mariborskih zaporih ustreljen Vinko Špegu, samo v letu 1942 pa je bilo ustreljenih sedem prebivalcev Pesja. Nemci so iz Pesja poslali v izgnanstvo v Srbijo ali Nemčijo tudi več celih družin in jih tako praktično uničili. Večjih partizanskih akcij v Pesju, razen požiga Detičkove žage leta 1944 in požiga nemške šole, ni bilo. Točno število žrtev druge svetovne vojne iz Pesja je težko ugotoviti, na spomeniku v središču Pesja pa je navedenih 84 imen. Potrebno pa je poudariti, da je veliko fantov moralo tudi v nemško vojsko in mnogi med njimi so svoja življenja izgubili na frontah širom Evrope. Tako je tudi v Pesju zaenkrat težko zaokrožiti davek, ki ga je kraj moral plačati v drugi svetovni vojni.

Tudi po koncu druge svetovne vojne je naselje Pesje ostalo tesno povezano z velenjskim premogovnikom. Kraj sam se je širil naprej, predvsem na račun izgradnje individualnih hiš, nekaj rudniških "hausov" pa je v kraju ostalo kot spomin na neko obdobje (čeprav še vedno služijo prvotnemu namenu). V kraju je bila po vojni zgrajena nova šola, otroški vrtec, dom krajanov in trgovina. Na drugi strani se je del naselja moral umakniti rudniškim objektom, del pa se ie pogreznil zaradi izkopavanja premoga. Naselja Pesje, severno od železniške proge, ni več, preostali del naselja pa se je vključil v mesto Velenje in postal ena izmed njegovih krajevnih skupnosti. Na krajevni praznik 7. julija 1984, se je krajevna skupnost Pesje preimenovala v krajevno skupnost Franc Leskošek-Luka.

Izdal: Kulturni center "Ivan Napotnik" Titovo Velenje

Zanj odgovarja: Vlado Vrbič

Tekst: Jože Hudales, Damijan Kljajič

Fotografije: Peter Marinšek, Lojze Ojsteršek