KS skozi čas

Drobci iz zgodovine Stare vasi

Stara vas velja za eno najstarejših naselij v dolini in po nekaterih hipotezah seže celo slabih dva tisoč let nazaj - do rimske dobe. Zato v tem kratkem uvodu v knjigo o današnjih krajanih Stare vasi seveda ni mogoče povzeti vseh številnih drobcev o Stari vasi in njeni zgodovini, ki jih že poznamo in so bili že objavljeni. Še manj je bilo mogoče za potrebe tega zbornika v uvod vključiti veliko novih zanimivih podatkov, ki bi jih bilo zagotovo Stari vasi mogoče še izbrskati po arhivih in med domačini in njihovimi spomini, ki sežejo največ kako stoletje nazaj. Za kaj takega bi potrebovali vsaj leto, pa raje več časa, gradiva pa bi se nabralo še vsaj za eno tako knjigo. Odločil sem se, da zato v uvodu zapišem nekaj najpomembnejših drobcev, ki jih iz preteklosti kraja že poznamo, a tudi med njimi poskušam izbrati take, ki so najbolj novi in še niso bili objavljeni. Nanje sem večinoma naletel v zadnjih desetih letih, ko se sicer z zgodovino Velenja in okolice ukvarjam dokaj ekstenzivno; le nekatere podatke pa sem pripravil oz. obdelal prav za objavo v tem zborniku. Tekst seveda zato ne more zaokrožiti podobe Stare vasi, tako kot bi jo vas in njeni ljudje zaslužili, a upam, da bo vseeno lahko spodbuda za nadaljevanje dela, kdorkoli se ga bo že lotil.

V enem od mojih prvih člankov o zgodovini doline1 sam tako starost utemeljeval s tezo Jaroslava Šašla, da je skozi Šaleško dolino verjetno tekla ena najpomembnejših rimskih cest na naših tleh, Celea - Virunum. Če to drži, potem bi na tleh današnje Stare vasi lahko iskali rimsko poštno postajo Upellae. Šašel je za svojo tezo navedel same posredne dokaze, najprej predvsem starost imena »stara« vas, ki zelo spominja na lokacijo naslednje poštne postaje Colatio na isti poti. Poštna postaja Colatio je namreč zanesljivo stala na mestu današnjega Starega trga pri Slovenj Gradcu, ki je svoje »staro« ime dobil prav zato, ker je starejši od Slovenj Gradca. Prav tako, kot je Stara vas v 14. stoletju dobila pridevek »star«, ker je bila v zavesti prebivalcev starejša od bližnjega Velenja.

Tudi drugi zgodovinarji imajo Staro vas za eno od treh najstarejših naselij – Družmirje, Škale in Stara vas, kar poudarjajo tudi s podobno lego. Vsa tri ležijo na nekoliko dvignjeni rečni terasi, kjer so bila vsa tri naselja varna pred poplavljanjem Pake. Tudi sama razdelitev naselja na široke gručaste delce kaže na prilagoditev na večje kose suhega sveta. (Ravnikar 1999: 68). Stara vas se pod imenom »Alten Welain« - torej Staro Velenje prvič omenja v listini 26.4. 1374. Neundorf – kot Nova vas oz. novo Velenje pa še prej - leta 1342 (Ravnikar 1999:76). To »novo« naselje pod grajskim gričem je nastalo že prej, saj so skoraj celo stoletje prej že znani trije velenjski tržani.2 Tako nastane zanimiva historična zmešnjava imen: najbrž je današnja Stara vas najprej nosila ime Velenje, nato pa Staro Velenje (to ime se večkrat pojavlja tudi še v 19. stoletju!) in nazadnje Stara vas. V zavesti današnjih Velenjčanov je Staro Velenje seveda samo gruča trških hiš iz 19. stoletja pod grajskim gričem (z uličnim imenom Stari trg), ki je v zgodovini nastopalo kot Velenje (Belen, Weln, Welen, Welan itd.) pa tudi kot Nova vas, ki se je začelo imenovati Staro Velenje tedaj, ko so začeli v petdesetih letih 20. stoletja med Staro vasjo in Velenjem graditi Novo Velenje.

Na osnovi tu navedenih podatkov o starosti Stare vasi seveda ni mogoče natančno soditi vse do prve omembe v listinah, leta 1374, ko je bilo naselje že »staro«. Kaj je našim srednjeveškim prednikom pomenilo »staro« lahko seveda samo ugibamo, a vseeno je najbolj verjetna domneva, da so se tedaj na širšem območju Stare vasi srečevali z ostanki stare (zelo verjetno rimske) poselitve. Ali so bili ti sledovi morebiti še kake vidne ruševine stavb ali kaj drugega, najbrž nikoli ne bomo izvedeli. A na osnovi najstarejših sledov – ledinskih imen, skromno ohranjenih krajevnih legend in najstarejših kart področja, bi le lahko zaslutili, da imamo vsaj na dveh lokacijah širšega območja Stare vasi opravka z možnimi arheološkimi ostanki stare (rimske?) naselitve. To najprej velja za lokacijo, ki so jo starovaščani imenovali Gaugec, ki jo je za obetajočo arheološko lokacijo označil že Jaroslav Šašel, nastala pa bi lahko na mestu kakega starega pokopališča, saj so domačini, ki so našli ostanke grobov ali človeških kosti izven (njim znanih) blagoslovljenih pokopališč, bili prepričani, da gre za davne pokope kakih obsojencev na smrt z obešanjem, ki so jih pokopavali izven naselij, na mestu, kjer so stale vislice (»gauge«). Žal Šašel ne navaja natančne lokacije kraja, ki se mu je reklo Gaugec. Danes pa sem lahko našel le še enega samega domačina, ki se imena spominja in natančno ve kje je bilo.3 Gaugec je stal sredi področja starovaških njiv in polj severno od vasi. Po sredi tega območja je že nekdaj vodila kolovozna pot, deloma po današnji Aškerčevi na sever in nato zavila na zahod po današnji Stanetovi cesti proti cerkvi sv. Martina. Severni del tega območja se je imenovalo Gorice, kamor so Starovaščani v svoje hoste vodili past prašiče in drugo živino, poleg tega pa je bil tu, ob današnji Stanetovi cesti, zaselek nekaj hiš, ki so stale na tem območju že v 19. stoletju. Na vzhodnem robu so se Gorice končale z Zgornjim in Spodnim Ložičem – levo in desno od današnje Stanetove ceste. Del Spodnjega Ložiča je bila Rakova goša, ki je še danes deloma ohranjena ob vrtcu Tinkara). Zahodno od Aškerčeve ceste so bile nekdaj njive, na mestu današnjega kotalkališča je bila Cviklova goša, severno od nje, med kotalkališčem in današnjo Stanetovo cesto pa je stal Gaugec - približno tam, kjer je danes severni rob »sončnega parka« in poleg zasebne ordinacije Blatnik. Prav to legendo je Jaro Šašel (1954:129) povezal s pripovedmi o izkopanih ali izoranih prazgodovinskih, staroslovanskih in rimskih skeletnih grobovih, ki naj bi jih našli kmetje in ki so si jih razlagali kot grobove obešencev (samomorilci in Judje), in nazadnje povzel »starovaški »Gaugec« bi mogel imeti za osnovo rimsko grobišče«.

Starodavnost kraja (in morebitni arheološko zanimiv potencial lokacije) izpričujejo tudi drobci krajevnih legend, ki pravijo, da so se ljudje tega področja bali, saj je tam okoli strašilo - tako pri Gorjanovi kapeli kot tudi v Skazovi in Rakovi goši. Rakova in Skazova goša sta bili po spominih domačinov še posebej nevarna kraja, saj te je tam, če si zašel tja na polno luno, »vojdlo tako, da do jutra nisi ven našel«.4 Tako ta drobec še enkrat dokazuje, da je po starodavnih poganskih tradicijah, znanih po vsej Evropi, meja med svetovoma mrtvih in živih bila ravno na mestih, kjer je ljudi nekaj sililo, da hodijo v krogu in do jutra ne najdejo izhoda iz tega (čarovnice, hudič ali kako pogansko božanstvo – npr. gozdni demon Leši v Rusiji!). Omenjeni drobec izročila ne pove, kdo je bil kriv, da je ljudi do jutra »vojdlo v krogih«, a ime Ložič nas močno spominja na ruskega (slovanskega) Lešija.5 Tudi svet mrtvih (denimo staroslovansko grobišče?) je bil morda le nekaj sto metrov stran proti vzhodu; mislim seveda na Gaugec, kjer so ljudje tu in tam naleteli na stare grobove ali ostanke človeških kosti. Takoj ob Gorjanovi kapeli franciskejski kataster kaže še eno zanimivost, ki jo morda tudi lahko povežemo s staroslovansko »sveto krajino«, ki so jo naši predniki postavili povsod tam, kjer so se naselili. Taka sled je še ime »Pod Koschlam«, ki se na mapi franciskejskega katastra (1824)6 začenja na vrhu klanca pri Gorjanovi kapeli (danes krožišče, v katerega se stekajo Kidričeva in Aškerčeva cesta ter Cesta talcev). Noben od domačinov danes imena ne pozna več. Kaj natančno naj bi ime pomenilo (še) ne vemo, se pa po raziskavah Vitomirja Belaja7 imena povezana z osnovo – koza pojavljajo povsod v slovanskem svetu v neposredni bližini »svetih trikotnikov«, kjer so naši praslovanski predniki slavili svoje tri najpomembnejše bogove: boga sonca Peruna, boga podzemeljskega sveta mrtvih Velesa in boginjo plodnosti Mokoš. Sledovi takega svetega trikotnika (ali več manjših vaških trikotnikov) v okolici Velenja, Škal in tudi Stare vasi obstajajo, vendar se doslej še nobena od možnih variant ni izkazala za zanesljivo.

Druga, še bolj zanimiva, lokacija pa morda (še vedno) leži nekje sredi starovaškega Dolgega polja, ki se je raztezalo od zahodnega roba Stare vasi do Pesja in ga je na jugu omejevala Paka, na severu pa železnica (zgrajena od Celja do Velenja leta 1892). Danes to področje večinoma pokriva kompleks tovarne Gorenje. Področje njiv severno od proge in južno od glavne dolinske ceste od Velenja proti Šoštanju (ta tedaj ni peljala ob levem bregu Pake kot danes, ampak v glavnem po sredi doline) pa je bilo znano z imenom Duršek8 ali Dvoršek9. Lokacija (nekje tam, kjer je danes trgovina Jager) in obe imeni tako po vsebini kot po etimologiji izhajata iz istega korena, ki po eni strani predstavlja vrata, »dveri - duri« in na drugi strani »dvor«, starodavno zidano stavbo. Duršeki res predstavljajo vstop na njive starovaščanov, ali pa zahodna vrata v vas, ime Dvoršek pa postane zanimivo v luči krajevne legende, ki pravi, da je bilo sredi Dolgega polja, na kraju, ki je nosil ledinsko ime Pri hrastih, potopljeno mesto (dvor!) in tam se je včasih slišalo zvonjenje potopljenega cerkvenega zvonika. To lokacijo je mogoče po mojem mnenju povezati z najdiščem Groblje, ki danes leži kilometer in pol severneje, tik ob ugrezninskem jezeru, kjer so bile pri sanaciji ugrezninskega terena in ob arheoloških terenskih pregledih odkrite večje količine rimske opeke in odlomki posodja.10 Če morda doslej omenjene sledi severovzhodno od današnje Stare vasi nakazujejo predslovanske plasti, pa »ajdovske« pripovedke o potopljenih mestih, ki jih na nek način potrjujejo terenske sledi s koščki rimske keramike, ki jih je še danes mogoče najti od Dolgega polja proti Grobljam na severu, nakazujejo, da je na zahodu in severozahodu od Stare vasi mogoče govoriti o še starejših plasteh spomina, ki izvira iz rimskih časov, ko je od Stare vasi do Škal in nato čez Graško goro tekla rimska cesta. Vsekakor pa obe legendi, tako tista o krajih, kjer straši, kot ta o potopljenih mestih, nakazujejo stara arheološka najdišča, vsekakor pa nakazujejo staro kulturno krajino, ki v imenih in ohranjenih drobcih krajevnih legend hrani različne plasti spomina ljudi - domačinov na dolga stoletja (in celo tisočletja) razvoja.

Stara vas je torej zelo star kraj in njegovi najstarejši prebivalci so pustili sledove svojega sveta prav v drobcih ohranjenih legend in v imenih, ki so jih »razpostavili« po svoji pokrajini. Poleg ledinskih imen so taki najstarejši in zelo povedni podatki imena prebivalcev Starega Velenja oz. današnje Stare vasi. Te beležijo najstarejši urbarji11. Urbar Velenjske gospoščine iz leta 1598 npr. našteva naslednjih štirinajst kmetov, ki so bili njihovi podložniki in svoje dajatve morali vsako leto oddajati na velenjskem gradu: Jurij Kvartič, Boštjan Rak, Jurij Gruber, Matevž Lempl, Mihael Brecl, Žiga Kvartič, Jakob Anclina (Hänselin), Štefan Zvikl, Marko Pečečnik, Jurij Anclin, Štefan Zängerli, Andrej Skaza, Andrej Krainer in Boštjan Klep. Poleg teh pa je imela dva podložnika v Stari vasi še škalska cerkev, kar kaže urbar cerkve sv. Jurija iz leta 1510. To sta bila Gregor Kvartič in Lukas Schobrga. Tako bi lahko računali, da je bilo ob koncu 16. stoletja v Stari vasi vsaj 16 kmetij, morda še kaka več.

Dobri dve stoletji kasneje nam Zapisniki duš12 rišejo zelo natančno sliko Stare vasi in njenih prebivalcev: kdo vse so bili tedaj gospodarji, koliko so bili stari ter podatke o njihovih ženah, otrocih in še drugih družinskih razmerah.

Sumarni – statistični pregledi stanja prebivalstva političnega okraja Velenje na dan so znani od dvajsetih let 19. stoletja dalje. Eden najbolj popolnih je pregled, ki so ga 1. januarja, leta 1840, napravili v okviru t.i. Goethove ankete13

Podatki kažejo, da so prebivalci Stare vasi živeli tedaj izključno od kmetijstva, toda pravih kmečkih gospodarjev je bilo še vedno le šetsnajst – natanko toliko kot kažejo najstarejši urbarji. Vsa ostala kmečka gospodinjstva, ki jih kaže zapisnik duš iz leta 1855, so očitno vodili od večjih kmetov odvisni najemniki, kočarji ipd., ki so sodili v najnižji socialni sloj v vasi. Mnogi med njimi so morda poleg dninarskega dela pri kmetih opravljali še kako obrt, a med njimi v prvi polovici 19. stoletja ni bila registrirana še nobena samostojnejša obrtna ali trgovska dejavnost. Edina taka dejavnost se navaja na severnem obrobju Stare vasi, na mestu, kjer je danes Rudarski dom oz. za njim, kjer je v tem času že delovala opekarna, ki je bila v lasti graščine Turn. Na današnjem pomožnem nogometnem stadionu za Rudarskim domom, je bil kop gline z eno pečjo, v kateri so leta 1840 izdelali 50 tisoč kosov strešne in 30 tisoč kosov navadne opeke. Ko je lastnik Turna postal lastnik premogovnika Velenje, je opekarno s hišo, v kateri je bila tedaj že gostilna (kasnejši Rudarski dom), prodal družmirskim Apatom.

V Stari vasi podatki za leto 1880 in 1890 manjkajo, ker so bili v teh letih prišteti Velenju, sicer pa se je v tem času prebivalstvo povečalo precej hitreje, kot je bilo dolinsko povprečje, celo hitreje kot v velenjskem trgu. Po istih podatkih je število hiš v istih naseljih naraščalo mnogo počasneje. V obeh trgih se kaže že prava mestna oziroma urbana koncentracija  prebi­valstva. Na eno hišo pride v Velenju  že  kar  7,5 prebivalcev, in je najvišja v vsej dolini, v Šoštanju npr. 5,9, Topolšici 6,  Ravnah 6,3, v drugih večjih naseljih pa precej manj: Družmirje  5,3, Gaberke 5,4, Arnače 3,2, Kavče pa celo samo 2,8 prebivalcev na hišo. Pri tem razvoju Velenje ni bilo osamljeno. Če  se je Velenje nekje sredi 19. stoletja začelo močneje razvijati  kot urbano  središče, je to moralo vplivati tudi na  hitrejši  razvoj kmečke okolice. Najprej  in najmočneje je to opaziti na Stari vasi. Tudi  tu je  prebivalstvo leta 1822 do 1869 močno poraslo - za 57 odstotkov, od  109 na 171,  medtem ko se je število hiš povečalo le za 5. Tako imamo tudi tu že pravi primestni razvoj – 6,3 prebivalca na hišo in najbrž tudi druge „urbane” posledice - boljši standard, lažja prodaja pridelkov v trgu, manj bolezni, boljša prehranjenost, manjša smrtnosti ipd.

To dinamiko rasti Velenja v prvi polovici 19. stoletja  (do 1869)  je z empiričnimi podatki težko pojasnjevati, saj so za  ta čas  preskopi. V drugi polovici 19. stoletja in v prvi polovici 20. stoletja pa je seveda drugače – premogovnik in njegov vpliv je prinašal tudi Stari vasi splošni gospodarski razvoj. Ne takoj in tako močno, kot je  dejavnost premogovnika  v  prvem desetletju  rudajenja v Šaleški dolini vplivala na precej bolj pasivne okoliške podeželske  kraje na južnem in severnem robu doline, zlasti pa na Podgorje, Pesje in Konovo, a je bil vpliv znaten. Tako kot je bilo očitno,  da je Velenje še vedno ostalo tipičino trgovsko-obrtniško naselje, je tudi Stara vas v tem obdobju še vedno kazala podobo vasi s prevladujočim kmetijstvom.

Statistika kmečkih dejavnosti kaže, da je bila v Stari vasi pri velikih kmetih močno razvita konjereja, ki je bila v veliki meri skoncentrirana prav v dolinskih naseljih - poleg Stare vasi še v Spodnjem Šaleku, Prelogah, Velenju, Bevčah, Pesju,  Šentjanžu in Škalah, kjer je statistično na vsako družino prišel  po  dva ali en konj. Največ živine v vsej dolini pa so imeli prav v Stari vasi in Spodnjem Šaleku. V Stari vasi je leta 1820 v 22 hišah živelo 109 prebivalcev, posedovali pa so 33 konjev in 36 krav, v Spodnjem Šaleku pa je v 10 gospodinjstvih živelo 39 ljudi, ki so imeli 15 konj in 17 krav. Glede na število konj bi lahko sklepali, da je bil za obe naselji eden izmed  pomembnih  virov za preživljanje že v začetku 19. stoletja "furmanstvo", ki je kasneje še močno cvetelo. Tako število  konj omenjenih naseljih hkrati potrjujejo tudi stara ustna izročila o močno razvitem "furmanstvu"  v Družmirju,  Stari vasi in Šaleku. Skoraj povsem obratno sliko nudijo podatki o številu  volov, ki jih v prej naštetih ravninskih naseljih praktično ni.

Kljub temu relativnemu blagostanju, ki ga izkazujejo nekateri statistični podatki, pa je bila revščina in odvisnost tudi še po koncu fevdalne odvisnosti v drugi polovici 19. stoletja verjetno velika. Slovenski gospodar je, ko je poročal o požaru, ki je zajel Staro vas 22. decembra 1880, objavil tudi žalostno zgodbo o enem izmed gasilcev - pri čemer so Starovaščani uspeli požar ukrotiti. Ta je nekaj dni po požaru zaradi prehlada tako hudo zbolel, da je bil »zapuščen od vseh – tudi od svojega gospodarja«, prepeljan v celjsko bolnišnico in tam umrl. »Bog mu plačaj njegovo človekoljubje na unem svetu, ljudem pa vdahni usmiljenja do revežev in služabnikov!«

Konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja se stari »kmečki« socialni strukturi verjetno pridružijo še prvi obrtniki in trgovci, morda tudi kak rudar. Mednje se je od začetkov industrijske dobe v dolini v letih po ustanovitvi premogovnika slab kilometer severozahodno od zadnjih hiš Stare vasi, verjetno lahko prebil marsikdo iz tiste polovice prebivalstva, kmečkih najemnikov in kmečkih poslov, ki so do tedaj lahko živeli le revno življenje kmečkega proletariata. Tako je nekje v tem času pri Kvartiču začela delovati trgovina in gostilna, kasneje se ji je pridružila sredi Stare vasi še znamenita Blatnikova trgovina in gostilna, uspešno pa se je razvijala tudi že prej omenjena Apatova gostilna z opekarno, ki je v 20. stoletju že prerasla v nadstropni Rudarski dom, ki je bil središče družabnega življenja velenjskih »premogarjev«. V vasi so tedaj enkrat dobili tudi kolarja - "bognerja"; tudi v bližnjem Velenju so imeli v začetku 20. stoletja le enega kolarja. V Stari vasi pa so se s kolarstvom, kolikor daleč seže spomin, ukvarjali pri Štriku (Pirnat). Staroveški kolar je bil posebej znan po tem, da je po letu 1918 Velenjčanom izdeloval prve smuči. V hišicah, ki so konec 19. in v začetku 20. stoletja rasle na robu vasi – na Goricah in v Žabji vasi (blizu današnjega stadiona), pa so se naseljevali delavci premogovnika in obrtniki.

1 Jože Hudales, 1989, 'Kakšno je bilo Velenje v rimskih časih?' V: Prispevki k zgodovini Šaleške doline, ur. Tone Ravnikar, Velenje: Kulturni center Ivana Napotnika. Str. 9-17.

2 Tone Ravnikar, 1999, 'Prispevek k srednjeveški topografiji Šaleške doline.' ČZN 70(1-2): 55-79.

3 Terenski zapisi 2010, Ivan Pirš, r. 1928.

4 Jože Hudales in Ivo Stropnik, 1991, Mlinškovo berilo: (i)zbrani etnološki in slovstveni zapiski. Velenje: Kulturni center Ivana Napotnika. Str. 63

5 Mirjam Mencej, 2008, 'Walking in circles' V: Space and time in Europe: Eastz and West, Past and Present. Ljubljana: Oddelek za kulturno antropologijo

6 Mape franciskejskega katastra, Arhiv Slovenije, k.o. Velenje C 546.

7 Vitomir Belaj, 2008, Sacred tripartite structures in Croatia

8 Jožica Melanšek, r. 1936.

9 Terenski zapisi 2010, Ivan Pirš, r. 1928

10 Ajda Vrbič, 2010, Arheološka topografija in ustno izročilo Šaleške doline. Neobjavljeno diplomsko delo pod mentorstvom ddr. Andreja Pleterski. Ljubljana: Oddelek za arheologijo.

11 Ignac Orožen 1884, Das Bisthum und Diözese Lavant: Das Dekanat Schallthal. Graz: Styria. Str. 104 in 262, Ravnikar Tone, 1999, 'Doslej neznani urbar fare sv. Jurija v Škalah iz leta 1605.' ČZN 70(3): 422.

12 Seelenstands Buch der Pfarr Skalis vom jahre 1855 bis 1864. Arhiv župnije sv. Martina v Velenju.

13 Goeth Topografie, 1840, Thurn und Schalleg - Dominium, Schuber 34, Heft:1179, št. 383. Kopije v ISN ZRC SAZU.

14 Npr. Jože Hudales, 1997, Od zibeli do groba. Ljubljana in Velenje: Društvo za proučevanje zgodovine, literature in antropologije in Kulturni center Ivana Napotnika. Str. 41-63, ter na str. 64-65 navedena literatura.